(lirska pesem, latinsko/rimska, okoli 30 let pred našim štetjem, 32 vrstic)

Uvod

" Nunc est bibendum " ( "Zdaj je čas za pitje" ), včasih znan kot " Kleopatrina oda " , je eden najbolj znanih ode rimskega lirskega pesnika Horacija , objavljena leta 23 pred našim štetjem kot pesem 37 v prvi knjigi Horace zbranih " Odes " ali " Carmina " Pesem je pesem zmagoslavja nad porazom in smrt egiptovske kraljice Kleopatre in verjetno izvira iz jeseni leta 30 pred našim štetjem, ko je novica o Kleopatrinem samomoru prispela v Rim.

Pesnik se veseli, da je zdaj čas za pitje, ples in praznovanje. Čeprav bi bila takšna praznovanja prej, ko je Kleopatra še vedno predstavljala grožnjo Rimu, napačna, je zdaj primerno, da se izloči starinsko kakavsko vino in počasti bogove z banketom v slogu Salije.

Opisuje, kako je Oktavijan požgal večino Kleopatrinih ladij in jo nato z edino preostalo ladjo zasledoval nazaj v Egipt. Vendar se je Kleopatra znala soočiti s porazom in dostojanstveno končala svoje življenje, saj je raje vzela kačji strup, kot da bi se soočila s ponižanjem ujetja in suženjstva.

Horace razvil svoj "Ode" v zavestnem posnemanju kratke lirike grških izvirnikov, kot so Pindar , Sapfo Njegova genialnost je bila v tem, da je te starejše oblike, v veliki meri z uporabo starogrških sapfičnih in alkajevskih metrumov, uporabil v družbenem življenju Rima v času Avgusta. "Ode" , vključno s tem, so bile objavljene leta 23 pred našim štetjem. "Nunc est bibendum" je najzgodnejša pozitivno datirana pesem v zbirki, skoraj zagotovo iz jeseni leta 30 pred našim štetjem, ko je novica o Kleopatrinem samomoru prispela v Rim.

Pesem se osredotoča na Oktavijanov poraz Marka Antonija in Kleopatre v bitki pri Akciju in posledično Kleopatrino smrt, vendar Marka Antonija sploh ne omenja. Nekateri komentatorji so domnevali, da je bil to poskus prikazati konflikt kot odpravo tuje grožnje in ne kot rešitev državljanske vojne. Dejansko je Kleopatra, ki je predmet pesmi,tudi v odi ni imenovana kot kraljica, ampak je v njej jasno omenjena kot "kraljica".

Prvih pet verzov je nekakšno slavje ob porazu Kleopatre, ki jo je Horace na enem mestu opisuje kot "fatale monstrum" (ki ga je bolje prevesti kot "usodno znamenje" kot "usodna pošast"). Zadnje tri kitice pa korenito spremenijo ton in poudarek ter poudarijo Kleopatrino plemenitost spričo poraza. To je verjetno bolj poskus, da bi se Kleopatra Horace da bi bil ob zmagi velikodušen, ne pa da bi pokazal kakršno koli dvomljivost glede Oktavijanove zmage, kot so menili nekateri, in zdi se, da je Horace je želel, da bi občinstvo videlo obe plati Kleopatre.

• Angleški prevod: John Conington (Perseus Project): //www.perseus.tufts.edu/hopper/text.jsp?doc=Perseus:text:1999.02.0025:book=1:poem=37
• Latinska različica s prevodom po besedah (projekt Perseus): //www.perseus.tufts.edu/hopper/text.jsp?doc=Perseus:text:1999.02.0024:book=1:poem=37