(tragedija, grščina, 406 let pred našim štetjem, 1.779 vrstic)

Uvod

"Ojdip v Kolonu" (Gr: "Oidipous epi Kolono" ali "Oedipus epi Kotonoi" ; Lat: "Ojdip Kolonejev" ) je tragedija starogrškega dramatika Sofokles . To je Sofokles ' zadnja ohranjena igra, napisana tik pred njegovo smrtjo leta 406 pr. n. št., in zadnja od njegovih treh tebanskih iger (drugi dve sta bili "Kralj Ojdip" in . "Antigona" : v časovnem okviru tebanskih iger pa so dogodki "Ojdip v Kolonu" se pojavijo po "Kralj Ojdip" in pred "Antigona" ). Opisuje konec tragičnega življenja oslepljenega Ojdipa v mestu Kolonus blizu Aten.

Slepi Ojdip, ki je bil izgnan iz rodnih Teb in se je pod vodstvom hčerke Antigone podal na popotovanje, prispe v mesto Kolon, kjer mu sprva rečejo, naj gre naprej, ker je tamkajšnja zemlja posvečena erinijam ali furijam (znane tudi kot Eumenide). Ojdip to razume kot ugodno, saj je Apolonova prvotna prerokba poleg napovedi, da bo ubil svojega očeta, napovedala tudi, da boin se poročil s svojo materjo, je razkril tudi, da bo umrl na kraju, posvečenem Furijam, in da bo blagoslovil deželo, v kateri je pokopan.

Zbor starcev iz Kolona je zgrožen, ko izve, da je sin Laja, o katerem so že slišali, in ga obupano skuša izgnati iz svojega mesta, saj se boji, da ga bo preklel. Ojdip trdi, da je očeta ubil v samoobrambi in da ni moralno odgovoren za svoje zločine. Poleg tega celo trdi, da je tam s svetim poslanstvom in da nosi velik dar za ljudstvo, ter prosik atenskemu kralju Tezeju.

Pride Ojdipova druga hči Ismena in prinese novico, da je njegov mlajši sin Eteokles zasedel prestol v Tebah, starejši sin Polinejk pa zbira vojsko (t. i. "Sedem proti Tebam" na spletnem mestu Ajshil Vendar pa je izid tega spopada odvisen od tega, kje bo pokopan Ojdip, in govori se, da ga namerava njegov spletkarski svak Kreon ubiti in pokopati na meji Teb brez ustreznega pogrebnega obreda, tako da se nobeden od sinov ne bo mogel sklicevati na moč prerokbe oraklja. Ojdip se zaveže, da bozvestobe nobenemu od svojih sprtih sinov, v nasprotju s svojimi predanimi hčerami, in se prepusti usmiljenju in zaščiti prebivalcev Kolona, ki so z njim doslej dobro ravnali.

Zbor sprašuje Ojdipa o podrobnostih njegovega incesta in umora očeta, toda ko pride kralj Tezej, se zdi, da je ta že dobro obveščen o vseh tragičnih dogodkih, sočustvuje z Ojdipom in mu ponudi brezpogojno pomoč. Dotaknjen zaradi Tezejevega razumevanja in skrbi mu Ojdip v zameno podari svoje grobišče, ki bo zagotovilo zmago Aten v morebitnem prihodnjem sporu zTebe. Tezej protestira, da sta mesti v prijateljskih odnosih, čeprav ga Ojdip opozori, da čas ne vpliva na bogove. Tezej naredi Ojdipa za atenskega državljana in prepusti pevskemu zboru, da ga varuje, ko odide.

Pride Kreon, predstavnik Teb, ki se pretvarja, da mu je žal za Ojdipa in njegove otroke, ter mu predlaga, naj se vrne v rodne Tebe. Ker pa Ojdip dobro pozna krutega Kreona, se ne pusti premamiti njegovi zvijači. Kreon nato ujame Antigono in razkrije, da je že ujel Ismeno, ter zagrozi, da bo s silo vrnil Ojdipa v Tebe, ne glede na poskuse mož izKralj Tezej in njegovi možje posredujejo, da bi zaščitili Ojdipa, in premagajo Kreona in Tebečane ter rešijo Ojdipove hčere, kar poudarja atensko spoštovanje zakona v primerjavi z brezpravnostjo izrojenih Teb.

Ojdipov sin Polinejk, ki ga je brat Eteokles pregnal iz Teb, pride in prosi za pogovor z Ojdipom. Antigona prepriča očeta, da v nasprotju z njegovo presojo prisluhne njenemu bratu, Polinejk pa prosi za spravo z očetom, želi njegovo odpuščanje in blagoslov (ker ve, da je orakelj napovedal, da bo zmaga pripadla tisti strani, za katero se bo zavzel Ojdip). Ojdip jeneomajno preklinja oba svoja ničvredna sinova in jima naravnost napove, da se bosta v prihajajoči bitki ubila.

Pride silovita nevihta, ki jo Ojdip razume kot Zevsovo znamenje, da se bliža njegov konec. Vztraja, da Tezeju in njegovemu mestu Atene podari obljubljeno darilo, in izjavi, da bodo Atene za vedno pod zaščito bogov, dokler Tezej nikomur ne razkrije lokacije svojega groba. Slepi Ojdip, ki se mu bliža usoda, nenadoma dobi notranjo moč, vstane in odide,pozval svoje otroke in Tezeja, naj mu sledijo v sveti gaj Furij.

Pride glasnik, ki zboru opiše dostojanstveno Ojdipovo smrt in razloži, kako je v zadnjem trenutku poslal svoje otroke stran, da bi le Tezej vedel za točen kraj njegove smrti in ga posredoval svoji dedinji. Čeprav sta Ismena in Antigona razburjeni zaradi očetove smrti, jima kralj Tezej skrupulozno noče izdati kraja Ojdipovega pokopa. Na koncu,ženske se podredijo in se vrnejo v Tebe, še vedno v upanju, da bodo preprečile pohod Polinejka in sedmih proti Tebam na mesto in krvavitve, ki bodo neizogibno sledile.

V času, ko je "Ojdip v Kolonu" so Atene doživljale številne spremembe po vojaškem porazu Špartancev ter brutalni in diktatorski vladavini tridesetih tiranov, zato je ta zgodovinski kontekst vplival tako na pisanje igre kot tudi na njeno sprejemanje s strani takratnega atenskega občinstva. Atene v igri so videti kot vrhunec demokracije in sodne prakse, saj je Tezej, kraljV atenskem predmestju Kolonu, ki je glavno prizorišče igre, je Sofokles preživel dobršen del svojih otroških let.

V tej igri je veliko manj akcije in več filozofskih razprav kot v "Kralj Ojdip" in . Sofokles ' druge igre. napisano, po nekaterih poročilih, ko Sofokles V vsej drami se do ostarelega junaka obnaša zelo spoštljivo. Veselo upanje, s katerim skrbno izčrpani Ojdip pričakuje svojo smrt - kot osvoboditev od težav in trpljenja življenja -, ima skoraj zagotovo neko osebno vlogo in do neke mere odraža čustva ostarelega pesnika.

Igra spremlja Ojdipov prehod od berača do nekakšnega junaka in jo lahko razumemo kot nekakšno meditacijo o človeški zmotljivosti in možnosti njegove odrešitve. Življenje je predstavljeno kot potovanje ali proces učenja in skozi igro se Ojdip giblje od mirne resignacije in defetizma na začetku do ognjevite strasti, ki spominja na njegove mlajše dni vv osrednjem delu, da bi na koncu dosegel vedrino in notranji mir (in celo novo odkrito samozavest in dostojanstvo).

Igra izrecno obravnava temo človekove moralne odgovornosti za svojo usodo in vprašanje, ali se je mogoče upreti usodi (Ojdip večkrat trdi, da ni odgovoren za dejanja, ki mu jih je namenila usoda). Sofokles meni, da čeprav lahko vladar zaradi svojega omejenega razumevanja verjame, da je popolnoma nedolžen, to ne spremeni objektivnega dejstva njegove krivde.

Vendar pa obstaja tudi namig, da je zaradi Ojdipovega nezavednega greha njegova krivda na neki način zmanjšana, tako da njegovo zemeljsko trpljenje služi kot zadostno zadoščenje za njegove grehe, tako da mu bo po smrti naklonjeno (kot je napovedala Apolonova prerokba). Kljub temu da je Ojdip oslepljen in izgnan ter se sooča z nasiljem Kreona in njegovih sinov, ga Zevs na koncu sprejme in oprosti.in sprejme neizogibnost božje volje in prerokbe.

Morda najbolj znan citat iz igre je iz vrstice 880: "V pravični zadevi šibki premagajo močne".

• Angleški prevod F. Storra (Internet Classics Archive): //classics.mit.edu/Sophocles/colonus.html
• Grška različica s prevodom po besedah (projekt Perseus): //www.perseus.tufts.edu/hopper/text.jsp?doc=Perseus:text:1999.01.0189