Catullus 63 Prevod

John Campbell 07-02-2024
John Campbell

Catullus Biografija

Uvod

Catullus 63 je ena njegovih najdaljših pesmi s skoraj 100 vrsticami besedila. Pesem je lirična in pripoveduje zgodbo o Attisu, Kibeli in Gallaju. Na trenutke se zdi kot halucinacija, saj glavni lik pesmi prehaja iz moškega v žensko in spet nazaj v moškega. Pesem se začne z zgodbo o Attisu ki si v napadu besa odreže "breme svojega člena". Ko se kastrira, se zaimek glavnega junaka spremeni iz on v ona. V eni hitri potezi Attis postane Kibela.

Zgodba se nadaljuje, Kibela začne igrati na timbrel. , ki je podoben tamburinu. Imenujejo jo tudi Mati in uporaba kot lastnega samostalnika kaže, da je mati vseh. zapoje, ko ji začnejo Galleji slediti. spodbuja jih, naj ji sledijo do krajev, kjer Fiurgij piha v trstiko in kjer menade silovito plešejo.

Nato, Catullus Kibelo imenuje Attis , ki je "Ženska, a še ne zares takšna". Galleji sledijo Attisu/Kibeli v Kibelino hišo. Tam prespijo, potem ko so bili izčrpani, ker niso jedli med vso hojo. Dobro so spali. Attis se je zbudil iz spanja in spoznal, da mu je Pasithea, boginja sprostitve, dala počitek, ki ga je potreboval, in mu dovolila, da vidi, kaj si je naredil.

Ko Attis spozna, da ni ne moški ne ženska, se sprašuje, kaj se bo zgodilo. Attis pripoveduje, kako je bil nekoč ponosen član šolske telovadnice. , palaestra. ko Attis razmišlja o tem, kdo je bil in kdo je, Catullus prehaja od ženskega k moškemu zaimku. Attis žalostno obžaluje, kar je storil, nato se spremeni v Kibelo, ki z nasilnimi besedami govori, kako bo Attisa zajela norost. omenja leva, ki bo Attisa spravil v norost in ga prisilil v gozd.

I a rimski mitologiji je bila Kibela povezana z divjo naravo. Njen spremljevalec je bil lev. razlikuje se od grške boginje divjine Artemide, ki je imela za spremljevalca in simbol jelena. V rimski mitologiji je bil Attis, bog rastlinstva, Kibelin soprog. Galleji so bili evnuhi. Attis je bil povezan s Phyrgia in kultom v Dindymon Attis naj bi se poročil, a ko je igrala poročna pesem, se je Kibela pokazala Attisu in ta se je v napadu norosti kastriral. Bogovi so pozneje odločili, da bo Attis nesmrten. Catullus raziskuje odnos med tema dvema pomembnima bogovoma v rimskem panteonu. Zdi se, da ga navdušujejo ljudje, ki so častili Kibelo, in to, da je želela, da jih kastrirajo. To bi lahkoso bile povezane z Artemido, ki je bila deviška boginja in je ubijala moške, ki so jo videli golo.

Ta pesem se močno razlikuje od značilnih Catullovih pesmi . namesto da bi govoril o seksu z Lesbijo ali se norčeval iz svojih prijateljev, Catullus postane muzikalen in se sprašuje o vlogi moških in žensk. Ta pesem je bila napisana v času pred našim štetjem, vendar je danes zelo primerna, saj se vloge spolov nenehno spreminjajo.

Carmen 63

Linija Latinsko besedilo Angleški prevod

1

SVPER alta uectus Attis celeri rate maria,

v svojem hitrem boru nosi po globokih morjih,

2

Phrygium ut nemus citato cupide pede tetigit,

Attida, ko je s hitrimi nogami nestrpno prišel do frigijskega gozda,

3

adiitque opaca siluis redimita loca deae,

in vstopili v boginjina bivališča, senčna, z gozdnimi krošnjami okrašena;

4

stimulatus ibi furenti rabie, uagus animis,

tam, v besni norosti, zmeden v mislih,

5

deuolsit ili acuto sibi pondera silice,

z ostrim kremenčevim kamnom je od njega odvrgel breme njegovega člena.

6

itaque ut relicta sensit sibi membra sine uiro,

Ko je začutila, da so njene okončine izgubile svojo moškost, je

7

etiam recente terrae sola sanguine maculans,

še vedno s svežo krvjo na obrazu zemlje,

8

niueis citata cepit manibus leue typanum,

hitro je z zasneženimi pasovi prijela za lahki timbrel,

9

typanum tuum, Cybebe, tua, mater initia,

tvojo godbo, Kibela, tvoje skrivnosti, mati,

10

quatiensque terga tauri teneris caua digitis

in z mehkimi prsti tresel votlo volovsko kožo

11

canere haec suis adorta est tremebunda comitibus.

tako je začela trepetajoče prepevati svojim tovarišicam:

12

"agite ite ad alta, Gallae, Cybeles nemora simul,

"Odidite, Galle, skupaj v Kibeline gorske gozdove,

13

simul ite, Dindymenae dominae uaga pecora,

skupaj pojdite, potujoča čreda Dindimusove gospe,

14

aliena quae petentes uelut exules loca

ki so hitro iskali tuje domove kot izgnanci,

15

sectam meam exsecutae duce me mihi comites

sledil mojemu pravilu, ko sem vas vodil v svojem vlaku,

16

rapidum salum tulistis truculentaque pelagi

prenašal hitro tekočo slanico in divje morje,

17

et corpus euirastis Veneris nimio odio;

in odvezal vaša telesa od popolnega odpora do ljubezni,

18

hilarate erae citatis erroribus animum.

razveselite srce svoje dame s hitrimi potepanji.

19

mora tarda mente cedat: simul ite, sequimini

Naj se dolgočasno odlašanje umakne iz vaših misli; pojdite skupaj, sledite

20

Phrygiam ad domum Cybebes, Phrygia ad nemora deae,

v frigijsko hišo Kibele, v frigijske gozdove boginje,

21

ubi cymbalum sonat uox, ubi tympana reboant,

kjer se sliši hrup činele, kjer odzvanjajo glasbila,

22

tibicen ubi canit Phryx curuo graue calamo,

kjer igralec frigijske flavte piha globoke tone na svojo ukrivljeno trstiko,

23

ubi capita Maenades ui iaciunt hederigerae,

kjer menade z bršljanovimi kronami močno mečejo glave,

24

ubi sacra sancta acutis ululatibus agitant,

kjer s strašnimi kriki stresajo svete simbole,

25

ubi sueuit illa diuae uolitare uaga cohors,

kjer se sprehaja potujoča družba boginje,

26

quo nos decet citatis celerare tripudiis.

kamor moramo hiteti s hitrimi plesi."

27

Poglej tudi: Ptice - Aristofan

simul haec comitibus Attis cecinit notha mulier,

Takoj, ko je Attis, ženska, ki še ni prava, tako zapela svojim tovarišicam,

28

thiasus repente linguis trepidantibus ululat,

so reveži nenadoma s tresočimi jeziki glasno zakričali,

29

leue tympanum remugit, caua cymbala recrepant.

spet zazvoni lahkoten timbrel, spet zadenejo votle činele,

30

uiridem citus adit Idam properante pede chorus.

hitro do zelene Ide, ki se s hitrimi nogami podaja na pot.

31

furibunda simul anhelans uaga uadit animam agens

Potem je preveč besen, zadihan, negotov, se sprehaja, zadihan,

32

comitata tympano Attis per opaca nemora dux,

v spremstvu glasbenika Attisa so se podali skozi temne gozdove, ki so bili njihov vodja,

33

ueluti iuuuenca uitans onus indomita iugi;

kot telica, ki se je odvezala bremena jarma.

34

rapidae ducem sequuntur Gallae properipedem.

Hitro sledijo Gallae, njihovemu hitropoteznemu vodji.

35

itaque, ut domum Cybebes tetigere lassulae,

Ko so prišli do Kibele, so bili utrujeni in slabotni,

36

nimio e labore somnum capiunt sine Cerere.

po velikem trudu počivajo brez kruha;

37

piger his labante languore oculos sopor operit;

težko spanje pokriva njihove oči s padajočo utrujenostjo,

38

abit in quiete molli rabidus furor animi.

blazne norosti njihovega uma odidejo v blagem spancu.

39

sed ubi oris aurei Sol radiantibus oculis

A ko je sonce z bleščečimi očmi svojega zlatega obraza

40

lustrauit aethera album, sola dura, mare ferum,

razsvetlilo jasno nebo, trdno zemljo in divje morje,

41

pepulitque noctis umbras uegetis sonipedibus,

in odganjala sence noči z osveženi so nestrpni potepuški konji,

42

ibi Somnus excitam Attin fugiens citus abiit;

nato je spanec pobegnil od prebujenega Attisa in hitro izginil;

43

trepidante eum recepit dea Pasithea sinu.

ga je boginja Pasithea sprejela v svoje trepetajoče naročje.

44

ita de quiete molli rapida sine rabie

Tako po mehkem spancu, osvobojen nasilne norosti,

45

simul ipsa pectore Attis sua facta recoluit,

takoj, ko je Attis sam v svojem srcu pregledal svoje dejanje,

46

liquidaque mente uidit sine quis ubique foret,

in jasno videl, kaj je izgubil in kje je,

47

animo aestuante rusum reditum ad uada tetulit.

in se z razgibanim umom vrnil k valovom.

48

ibi maria uasta uisens lacrimantibus oculis,

Tam, s pogledom na pusto morje, ki se mu cedijo oči,

49

patriam allocuta maestast ita uoce miseriter.

tako je s solznim glasom žalostno nagovorila svojo domovino:

50

"patria o mei creatrix, patria o mea genetrix,

"O, moja domovina, ki mi je dala življenje! O, moja domovina, ki me je razgalila!

51

ego quam miser relinquens, dominos ut erifugae

koga zapuščaš, nesrečnež! kot pobegli hlapci zapuščajo svoje gospodarje,

52

famuli solent, ad Idae tetuli nemora pedem,

Svojo nogo sem nesel v gozdove Ide,

53

ut aput niuem et ferarum gelida stabula forem,

živeti med snegom in zamrznjenimi brlogi divjih zveri,

54

et earum omnia adirem furibunda latibula,

in v svojem besu obiščem vsa njihova skrivališča,

55

ubinam aut quibus locis te positam, patria, reor?

- kje torej ali v kateri regiji mislim, da je tvoje mesto, o moja dežela?

56

cupit ipsa pupula ad te sibi derigere aciem,

Moja očesna zrkla si nepovabljena želijo obrniti pogled k tebi

57

rabie fera carens dum breue tempus animus est.

medtem ko se moj um za kratek čas osvobodi divjega besa.

58

egone a mea remota haec ferar in nemora domo?

Ali naj me iz mojega doma odnese daleč v te gozdove?

59

patria, bonis, amicis, genitoribus abero?

od svoje države, svojega premoženja, prijateljev, staršev?

60

abero foro, palaestra, stadio et gyminasiis?

na tržnici, na borilnem igrišču, na dirkališču, na igrišču?

61

miser a miser, querendum est etiam atque etiam, anime.

nesrečno, vse nesrečno srce, spet, spet se moraš pritoževati.

62

quod enim genus figurast, ego non quod obierim?

Kajti katera oblika človeške figure obstaja, ki je nisem imel?

63

ego mulier, ego adulescens, ego ephebus, ego puer,

Jaz, da bi bila ženska, ki je bila mladenka, mladenič, deček,

64

ego gymnasi fui flos, ego eram decus olei:

Bil sem cvet na igrišču, nekoč sem bil slava palaestre:

65

mihi ianuae frequentes, mihi limina tepida,

moja so bila prenatrpana vrata, moji so bili topli pragovi,

66

mihi floridis corollis redimita domus erat,

moje cvetlične girlande, ki krasijo mojo hišo

67

linquendum ubi esset orto mihi Sole cubiculum.

ko naj bi ob sončnem vzhodu zapustil svojo sobo.

68

ego nunc deum ministra et Cybeles famula ferar?

Ali naj se zdaj imenujem - kaj? služabnica bogov, Kibelina ministrica?

69

ego Maenas, ego mei pars, ego uir sterilis ero?

Jaz sem Maenada, jaz del sebe, neploden človek bom?

70

ego uiridis algida Idae niue amicta loca colam?

Jaz, jaz bom živel v ledenih zasneženih pokrajinah zelene Ide,

71

ego uitam agam sub altis Phrygiae columinibus,

Svoje življenje preživljam pod visokimi vrhovi Frigije,

72

ubi cerua siluicultrix, ubi aper nemoriuagus?

z jelenjadjo, ki straši po gozdu, s prašičem, ki se sprehaja po gozdu?

73

iam iam dolet quod egi, iam iamque paenitet.

zdaj, zdaj obžalujem svoje dejanje, zdaj, zdaj bi ga rad odpravil."

74

roseis ut huic labellis sonitus abiit

Iz njegovih rožnatih ustnic so se ob teh besedah izluščile besede,

75

geminas deorum ad aures noua nuntia referens,

prinesel novo sporočilo za obe ušesi bogov,

76

ibi iuncta iuga resoluens Cybele leonibus

nato Kibela, ki je razvezala jarm svojim levom,

77

laeuumque pecoris hostem stimulans ita loquitur.

in nagovarja tistega sovražnika črede, ki je pritegnil z leve, tako govori:

78

"agedum," inquit "age ferox fac ut hunc furor

"Pridi zdaj," pravi, "pridi, pojdi divje, naj ga norost prežene od tod.

79

fac uti furoris ictu reditum in nemora ferat,

ga od tod z norostjo odpelje v gozdove,

80

mea libere nimis qui fugere imperia cupit.

tistega, ki bi bil preveč svoboden in bi pobegnil od moje suverenosti.

81

Poglej tudi: Catullus 101 Prevod

age caede terga cauda, tua uerbera patere,

Pridi, vrni se z repom, prenesi svoje bičanje,

82

fac cuncta mugienti fremitu loca retonent,

da se vse naokoli razlega z rjovenjem,

83

rutilam ferox torosa ceruice quate iubam.

na krepkem vratu močno stresa tvojo rjasto grivo."

84

ait haec minax Cybebe religatque iuga manu.

Tako reče jezna Kibela in z roko razveže jarem.

85

ferus ipse sese adhortans rapidum incitat animo,

Pošast v njem vzbudi pogum in bes srca;

86

uadit, fremit, refringit uirgulta pede uago.

odpelje se, rjove, z nogo razbija grmovje.

87

at ubi umida albicantis loca litoris adiit,

Toda ko je prišel do vodnih odsekov obale z belim sijajem,

88

teneramque uidit Attin prope marmora pelagi,

in videl nežnega Atisa ob gladkih morskih prostranstvih,

89

facit impetum. illa demens fugit in nemora fera;

se požene proti njemu - Attis se zmeče v divji gozd.

90

ibi semper omne uitae spatium famula fuit.

Tam je bil vedno, vse svoje življenje, služabnik.

91

dea, magna dea, Cybebe, dea domina Dindymi,

Boginja, velika boginja, Kibela, boginja, gospa Dindimusa

92

procul a mea tuos sit furor omnis, era, domo:

Daleč od moje hiše naj bo vsa tvoja jeza, moja kraljica.

93

alios age incitatos, alios age rabidos.

drugi te spravljajo v bes, tretji te spravljajo v norost.

Prejšnji Carmen

Viri

Projekt VRoma: //www.vroma.org/~hwalker/VRomaCatullus/063.ht

John Campbell

John Campbell je uspešen pisatelj in literarni navdušenec, znan po svojem globokem spoštovanju in obsežnem poznavanju klasične literature. S strastjo do pisane besede in posebnim navdušenjem nad deli stare Grčije in Rima je John leta posvetil študiju in raziskovanju klasične tragedije, lirike, nove komedije, satire in epske poezije.Johnu, ki je z odliko diplomiral iz angleške književnosti na prestižni univerzi, mu zagotavlja trdno osnovo za kritično analizo in interpretacijo teh brezčasnih literarnih stvaritev. Njegova sposobnost, da se poglobi v nianse Aristotelove Poetike, Sapfine lirične ekspresije, Aristofanove ostre duhovitosti, Juvenalovega satiričnega razmišljanja in razgibanih pripovedi Homerja in Vergilija je res izjemna.Johnov blog mu služi kot glavna platforma za deljenje svojih vpogledov, opažanj in interpretacij teh klasičnih mojstrovin. S svojo natančno analizo tem, likov, simbolov in zgodovinskega konteksta oživlja dela starodavnih literarnih velikanov in jih naredi dostopne bralcem vseh okolij in zanimanj.Njegov očarljiv slog pisanja pritegne tako misli kot srca njegovih bralcev ter jih potegne v čarobni svet klasične literature. Z vsako objavo v blogu John spretno združuje svoje znanstveno razumevanje z globokimosebno povezavo s temi besedili, zaradi česar so primerljiva in pomembna za sodobni svet.John, ki je priznan kot avtoriteta na svojem področju, je prispeval članke in eseje v več prestižnih literarnih revijah in publikacijah. Zaradi svojega strokovnega znanja o klasični literaturi je bil tudi iskan govornik na različnih akademskih konferencah in literarnih dogodkih.S svojo zgovorno prozo in gorečim navdušenjem je John Campbell odločen obuditi in slaviti brezčasno lepoto in globok pomen klasične literature. Ne glede na to, ali ste predan učenjak ali preprosto radoveden bralec, ki želi raziskati svet Ojdipa, Sapfine ljubezenske pesmi, Menandrovih duhovitih iger ali junaških zgodb o Ahilu, Johnov blog obljublja, da bo neprecenljiv vir, ki bo izobraževal, navdihoval in vžgal vseživljenjska ljubezen do klasike.